KAJ JE SINDROM CTNNB1?
Sindrom CTNNB1 je huda nevrorazvojna motnja, ki jo povzroča mutacija na kromosomu 3p22.1 gena CTNNB1 (Verhoeven et al. 2020).CTNNB1 sindrom je nedavno odkrito stanje, povezano z zaostankom v razvoju, intelektualno motnjo in zakasnitvijo govora. O prvih primerih sindroma CTNNB1 so poročali leta 2012. Od takrat je bilo identificiranih več kot 300 ljudi z enakim stanjem. Nedavne študije poročajo, da je gen CTNNB1 najpogostejši vzrok za napačno diagnosticirane primere cerebralne paralize (Jin et al. 2020; Moreno-De-Luca et al. 2021).
Sindrom CTNNB1 prizadane enega od 50.000 otrok (Chung for ACCT, 2019). Sindrom CTNNB1 se pojavi, ko je ena od dveh kopij gena CTNNB1 izgubila normalno funkcijo. Običajno se pojavi “de novo”, spontano, kar pomeni, da mutacija ni bila podedovana od staršev. CTNNB1 je pomemben pri razvoju in zorenju možganov, de novo mutacije pa povzročajo težave z učenjem in spominom. Zato je sindrom CTNNB1 povezan predvsem z zaostankom v razvoju / motnjami v duševnem razvoju.
De novo mutacije izgube funkcije v genu CTNNB1 povzročajo nevrološko razvojno motnjo s spastično diplegijo in okvarami vida (NEDSDV) in/ali familiarno eksudativno vitreoretinopatijo (FEVR). FEVR je prevladujoča motnja, za katero je značilen nepopoln razvoj retinalne vaskulature. NEDSDV je nevrološka razvojna motnja, za katero so značilni globalna razvojna zakasnitev, prizadet intelektualni razvoj z zelo omejenim govorom ali njegovo popolno odsotnostjo, kraniofacialne anomalije z mikroencefalijo, aksialno hipotonijo in spastičnostjo (Verhoever et al. 2020; Kuechler et al. 2015).
KAKŠNI SO SIMPTOMI?
Nizek mišični tonus v trupu in spremenjen tonus okončin
Večina dojenčkov ima ob rojstvu nizek mišični tonus (hipotonijo), kar povzroči zamudo pri doseganju gibalnih mejnikov in včasih težave s hranjenjem. Poleg tega večina dojenčkov v prvem letu življenja razvije povišan mišični tonus v nogah in včasih v rokah. Mnogi imajo diagnozo cerebralna paraliza ali motnjo piramidnega trakta. Povišan tonus in spastičnost sta lahko progresivna, kar vodi do ukrivljenosti hrbtenice [skolioza], deformacij stopal in prikrašjava Ahilove tetive.
Mikrocefalija ali majhna velikost glave
Večina otrok s CTNNB1 sindromom ima mikrocefalijo ali manjšo od povprečjo velikost glave. Običajno se mikrocefalija diagnosticira ob rojstvu ali celo med nosečnostjo. Lahko se razvije tudi kasneje v prvem letu življenja.
Težave z očmi in vidom
Večina ljudi ima težave z očmi in vidom, ki so precej raznolike in lahko vključujejo daljnovidnost, kratkovidnost in škiljenje [strabizem].
Slikovne preiskave
Večina dojenčkov in otrok ima normalen izvid pri preiskave MR možganov. Nekaterim pa so našli nenormalnosti, ki vključujejo razširjene prekate (deli, napolnjeni s tekočino) možganov, nerazvitost corpus callosuma (pasu živčnih vlaken med obema možganskima stranema) in možganskega debla, nenormalne gube na površini možganov in / ali zapoznela mielinizacija (zamuda pri normalnem nastajanju bele snovi v možganih in hrbtenjači). Preiskava EEG je v večini primerov normalna.
Težave s srcem
Nedavna študija, objavljena v JAMA Cardiology, je pokazala povečano pojavnost sindroma CTNNB1 pri prirojenih srčnih boleznih (Morton et al. 2020)
RAST IN RAZVOJ
Rast
Vsi dojenčki so ob rojstvu normalno dolgi in večina ima normalno porodno težo. Polovica dojenčkov ima ob rojstvu majhen obseg glave. Rast glave pogosto zaostaja in sčasoma ima večina otrok majhen obseg glave. Višina in teža sta večinoma normalni (www.rarechromo.org).
Samostojno sedenje in hoja
Večina otrok kaže znatno zamudo pri doseganju gibalnih mejnikov. Na podlagi sistematičnega pregleda avtorja Kharbanda et al. (2017) otroci sedijo brez podpore pri 17 mesecih, če pa hodijo – začnejo v povprečju pri 30 mesecih. Le 40 % otrok lahko hodi brez podpore. Pogosto hodijo po prstih in imajo lahko široko ali nestabilno [ataksično] hojo. Večina ljudi potrebuje podporo okvirja hojice ali pa ne morejo hoditi (www.rarechromo.org).
Govor
Nekateri otroci znajo uporabljati polne stavke, nekateri le preproste, nekateri govorijo le nekaj besed, nekateri ne znajo govoriti. Otroci, ki uporabljajo polne stavke, so začeli govoriti le z blažjo zamudo; otroci, ki govorijo enostavne stavke, so imeli prve besede v povprečju izgovorjene pri 4. letih; otroci, ki govorijo samo nekaj besed, pa so prve besede izgovorili pri 14. letih. Razumevanje je običajno veliko boljše kot govorjenje.
Vedenje
Večina otrok je na splošno prijazne narave. Približno polovica jih ima vedenjske težave, ki lahko vključujejo težave s spanjem, avtistično vedenje, ADHD [pomanjkanje pozornosti in hiperaktivnost] ter agresijo do drugih ali do sebe (www.rarechromo.org).
